Colors of life

2010-06-29T15:26:00.005+02:00

"... Rekel je, da sem mu všeč. A v resnici sem le nekdo, ki se je vmešal v njegovo življenje. Morda je zanj zabavno, da sem tu, lahko pa bi mu bilo vseeno, če me ne bi bilo. Je to vse, kar sem mu pomenila? Po drugi strani pa, ali je mogoče, da srečanje z njim ne bo spremenilo mene? Vsi ti majhni trenutki, ko premišljujem o tem, se kopičijo, potem pa me nekaj prav tako majhnega potegne nazaj vase, kakršna sem bila prej. Sedela sem tam, bila sem tiho."

Odlomek iz knjige avtorice Mari Akasaka, Vibrator.

Parampampam

2010-06-19T19:40:00.004+02:00

Ker že dolgo nisem nič napisala, sem se odločila, da vsaj malo zapolnim praznino.
Anja in Laura je očitno ne bosta.

Verjetno bom naredila svoj blog.
Ampak...
Težave se pojavijo že pri izbiri imena.
Bemo -.-

Imam pa dobre novice.
Zdi se mi, da mi je uspelo.
Končno.
Verjetno ne veste o čem govorim.
Torej...

"Za vraga, celo ta objava je zate!

Feel special -.-

Zdaj pa prosim, bi se lahko odstranil iz moje glave? ^^"

(Izsek iz objave...)

Ja... Uspelo mi je.
Ni šel sam.
Odgnati sem ga morala.
Saj mu je verjetno lepše kje drugje, v glavi katere druge dekline.
Pa kaj.

Ja... Uspelo mi je.
Slepila se bom, dokler ne bom verjela v to.

***

Vtisi včerajšnje noči...
"Čas bo zacelil svet
Čas bo pomlajšal ta planet
In ko naju ne bo
Ostalo bo rožnato nebo"

Lalalaa...

Let's do that again!

2010-05-31T21:24:00.005+02:00

prijatelj - kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja
(SSKJ)

Ja, prijatelji. Le kdo lahko živi brez njih? Težava se pojavi, ko več ne moremo živeti z njimi. Pa to pomeni, da je prijateljstva konec? Najverjetneje...
Včasih si ne morem pomagati. Roka podzavestno vodi miško do nekega prikaznega imena na msn-ju in z dvojnim klikom se začne pogovor. Nočem, a moram. Nekdo postane tako velik del tvojega življenja, da si ga ne znaš več predstavljati brez njega.
A kakšno je prijateljstvo, ki najbolje funkcionira prek dopisovanja. Ko pa se ne pogovarjaš preko računalniškega programa, kjer lahko svoja čustva skriješ... Takrat je vse drugače.
Možgani zmrznejo. Neka točka v daljavi postane zeloooo zanimiva. Nastane smrtna tišina.
Ko pa prideš domov in zopet načneš pogovor preko msn-ja, bi lahko debatirala celo noč in še dlje.
Prijateljstvo pa tako.

izkušnja - kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi
(SSKJ)

Pravijo, da te vsaka slaba izkušnja naredi močnejšega. To sploh ni res.
Le še huje je, ko se ti spet zgodi nekaj, kar se ti je že. In na koncu se počutiš kot en debil.

優しい言葉に甘えていたいけど
あなたの目が言う　
Love Is Over Now
(Brez pomena... Ne gre mi iz glave...)

2010-05-25T21:00:00.002+02:00

Zakaj bi se spremenila?

Zaradi ene osebe, ki ti ne pomeni nič?
Ne.

Kaj pa, če to želijo tvoji prijatelji?
Kaj pa, če to želi tvoja družina?
Kaj, če želijo, da si drugačen?

Se je vredno spremeniti?

Morda bom zaradi svojega obnašanja in načina razmišljanja izgubila veliko prijateljev.
Morda bom celo ostala sama.

Je vredno ostati tak, kot si?

Je vredno, če veš, da boš izgubil ljudi, ki jih imaš rad?

Ne vem.

...Biti to, kar si.
Biti z ljudmi, ki jih imaš rad...

Ne, to ni še ena objava...

2010-05-17T21:32:00.004+02:00

...ki bi služila za zapolnitev prostora.
Ta objava ima namen.
Kakšen?
Prav poseben...

Angela Aki - Eyes On Me

Whenever I sang my songs
On the stage, on my own
Whenever I said my words
Wishing they would be heard
I saw you smiling at me
Was it real or just my fantasy
You’d always be there in the corner
Of this tiny little bar

My last night here with you
Same old songs, just once more
My last night here with you?
Maybe yes, maybe no
I kind of liked it your way
How you shyly laid your eyes on me

Oh, did you ever know? That I had mine on you...

Darling, so there you are
With that look on your face
As if you’re never hurt
As if you’re never down
Shall I be the one for you
Who pinches you softly but sure
If a frown is shown then
I will know that you are no dreamer

So let me come to you
Close as I wanna be
Close enough for me
To feel your heart beating fast
And stay there as I whisper
How I loved your peaceful eyes on me
Did you ever know
That I had mine on you

Darling, so share with me
Your love if you have enough
Your tears if you’re holding back
Or pain if that’s what it is
How can I let you know
I’m more than the dress and the voice
Just reach for me then
You will know that you’re not dreaming

Darling, so there you are
With that look on your face
As if you’re never hurt
As if you’re never down
Shall I be the one for you
Who pinches you softly but sure
If a frown is shown then
I will know that you are no dreamer

Ne, ne bom spet pisala "tebi". Ne bom pisala o "tebi".
Ker bi bilo brez pomena.
Vprašal si me, kaj si najbolj želim. Če te že res tako zanima...

(Tale "ti"...To nisi ti, Valentina... Še manj pa ti, Laura... Prosim... Brez takšnih komentarjev. Se že vnaprej zahvaljujem.)

Ko že pred šesto zjutraj vidiš mavrico, pričakuješ, da bo dan lep, poln presenečenj.

Na koncu se izkaže, da je šel ta dan v nič.

2010-04-21T20:45:00.002+02:00

Ne vem.
Ta zmedenost... Ni mi všeč.

Rada bi se ulegla v travo in opazovala oblake...

Ali je res...

2010-04-10T15:58:00.002+02:00

...da nas ljubezen greje?

Če je, zakaj me potem zebe?

Naši dragi Katki

2010-04-07T22:11:00.005+02:00

Katarina oprosti, ker to objavljam en dan prepozno, ampak vseeno ...
Doma sem mela težave z računalnikom, saj veš kako je to :)

No, saj je vseeno. Preidimo k stvari:

Draga Katarina!

Vse naj naj ....

Veliko sreče, zdravja, LJUBEZNI,

ne boj se bolezni,

za stvari, ki te ne veselijo se ne obremenjuj,

ampak raje čevlje obuj,

v svež dan zakorakaj

in od veselja zakrakaj!

Ostani takšna kot si , ker si nam takšna všeč :)
Aja, hvala ker si zaupala vame in verjela, da znam tudi jaz pisati pesmice. Upam. da sem ti to sedaj dokazala.
In naslednje leto dobiš še večje piksno fižola, tako da ga kar počasi začni jesti :D
Uživaj še naprej in seveda, veliko se SMEJ, kajti smeh je poln zdravja!

*Da ne bo pomote: to pišem v imenu celega našega bloga, ki zajema še Lauro :)

2010-03-28T20:19:00.002+02:00

Pustimo se presenetiti.
Pa se bodo te sanje kdaj uresničile?

Sanjam o tebi.
Sanjam o nebesih.
Sanjam o resničnosti.
Sanjam o sanjah.
Sanjam o tebi.
Sanjam o potovanju na Japonsko.
Sanjam o jagodah.
Sanjam o psičku, ki si ga tako želim.
Sanjam o tebi.
Sanjam o morju.
Sanjam o soncu.
Sanjam o čokoladi.
Sanjam o tebi.
Sanjam o počitnicah.
Sanjam o ležanju v travi.
Sanjam o prihodnosti.
Sanjam o tebi

Dan za dnem.
Sanjam.

2010-03-18T21:32:00.002+01:00

Chris Daughtry - It's not over

I was blown away what could I say
It all seemed to make sense
You’ve taken away everything
And I can’t do without
I try to see the good in life
But good things in life are hard to find

Blow it away, Blow it away
Can we make this something good

Well I'll try to do it right this time around
Let’s start over
I'll try to do it right this time around
It's not over
There’s a part of me that’s dead and in the ground
This love is killing me, but you’re the only one
It's not over

Taken all I could take and I cannot wait
Were wasting to much time
Being strong holding on
Can't let it bring us down
My life with you means everything
So I won’t give up that easily
...

Mhm...
Všečno.

2010-03-16T20:18:00.003+01:00

Lenka - The Show

I'm just a little bit caught in the middle
Life is a maze and love is a riddle
I don't know where to go I can't do it alone I've tried
And I don't know why

Slow it down
Make it stop
Or else my heart is going to pop
'Cause it's too much
Yeah, it's a lot
To be something I'm not

I'm a fool
Out of love
'Cause I just can't get enough

I'm just a little bit caught in the middle
Life is a maze and love is a riddle
I don't know where to go I can't do it alone I've tried
And I don't know why

I'm just a little girl lost in the moment
I'm so scared but I don't show it
I can't figure it out
It's bringing me down I know
I've got to let it go
And just enjoy the show

The sun is hot
In the sky
Just like a giant spotlight
The people follow the sign
And synchronize in time
It's a joke
Nobody knows
They've got a ticket to that show
Yeah
...

Po Laurinem dolgem prepričevanju sem šla poslušat to pesem in bila prijetno presenečena.
Sicer ne poslušam takih pesmi.
Ta pa mi je všeč.

Ne vem.
Kar tako.
Všečno pač.

...Life is a maze and love is a riddle...

2010-02-25T19:36:00.004+01:00

_{plain and simple: you're killing me.} ...[but i'm not writing our story.
i'm here writing my story, based on yours.
you're my whole book, but i'm only one
page in your leather-bound trilogy]...

( Če želite prebrati celo pesem, sledite tej povezavi:
http://sioraine.deviantart.com/art/you-are-killing-me-134279584 )

Zadnjih nekaj dni sem večino časa ležala v postelji. Imela sem čas, da uredim svoje misli.
Mi je uspelo?
Ne.
Še vedno imam zmedo v glavi.
Zakaj?
Ker sem ves čas mislila na... Tebe.
In ugotovila, da zate zapravljam veliko preveč časa.

Skoraj vsaka poved, ki mi jo uspe spraviti iz ust, je o tebi. (Nehote.)
V vsaki enačbi vidim del tebe. (Potem si očitno grd.)
Zdi se mi, da moji možgani funkcionirajo samo zaradi tebe. (No, ena dobra stvar... )
Gledam film in že si tu ti. (A sploh veš kako tečno je to???)
Berem knjigo ... (Kaj misliš? -.-)

Za vraga, celo ta objava je zate!

Feel special -.-

Zdaj pa prosim, bi se lahko odstranil iz moje glave? ^^

Pa lep pozdrav do naslednjič =)

Zapisano v dežju

2010-02-21T10:39:00.005+01:00

Večina ljudi bi, ob spoznanju da zunaj lije kot iz škafa, ostala na suhem.
Vendar ne jaz. Jaz se odpravim teči.

Večina ljudi bi se, če bi se že odpravili na zrak, poskušala izogniti čisto vsaki luži.
Vendar ne jaz. Jaz stopim v vsako, četudi nenamerno.

Večina ljudi bi, če bi hodili po poti prekriti s snegom, hodili po gazi, ki jo je naredil že nekdo drug pred njimi.
Vendar ne jaz. Jaz raje naredim svojo.

Večina ljudi bi bila mnenja, da so ljudje, ki počnejo takšne reči, nori.
Tudi prav.

Kad je tako malo, malo vremena,
ja ga neču trošiti, kako ne treba.

Smile! ;))

2010-02-13T22:44:00.001+01:00

Hej.

Jst sm Diana. In že dolgooo nism napisala noben post :D

Fajn se mejte. Ajdiga ;))

Čas beži

2010-02-05T16:48:00.003+01:00

Pogledam skozi okno in vidim travo, ki je presenetljivo zelene barve.
Pogledam skozi okno in vidim nebo, ki je presenetljivo modre barve.

Pogledam skozi okno in vidim sonce, ki se s svojimi toplimi žarki poigrava z oblaki in ustvarja presenetljive barve.

Pogledam skozi okno in vidim cesto, ki jo poznam kot svoj lasten žep, čeprav je presenetljivo stara.

Luč dneva počasi ugaša. Barve se utapljajo v mraku.

In jaz?

Gledam skozi okno in obujam spomine.

Nekaj, kar nas je povezalo ...

2010-01-29T18:18:00.001+01:00

"Vedno je zamujala iz načelnih razlogov. Njen princip je bil, da je točnost kradljivec časa."

Oscar Wilde

Mislim, da sem našla popoln pregovor zate Laura ;) ti se ga vedno tako zelo držiš ...
Zelo malo je takšnih stvari, ki nekatere ljudi med seboj povežejo ali jih na nek način združijo in zdi se mi prav, da vam to malce pojasnim. Da vam pravzaprav povem delček nečesa, kar je na nek način posebej vplivalo, da ja ta blog sploh nastal.
Včasih so lahko stvari, ki nas povežejo na prvi pogled nekaj čisto nezanimivega in odštekanega, nekaj kar se ti zdi čisto brez zveze in po tvojem nima nobenega smisla. Vendar se včasih te stvari obrnejo v čisto nekaj novega, neponovljivega .... in zares fantastičnega!

Začelo se je tako, da smo Laura, Katarina, Diana in jaz dobile nalogo v šoli, da izdelamo filmček z naslovom: "Odpadki v Globokem." Saj vem, butast naslov in najprej sem pomislila, da se učiteljica norčuje iz nas. Vendar je bil naslov še kako resničen. Ob koncu šolskega leta se je od nas pričakovalo, da bomo predstavile filmček, ki naj bi ga posnele. Z nami pa naj bi "ustvarjala" še Vid in Eva, ki sta bila takrat 6.r. Ko smo ugotovile, da nam ne preostane nič drugega, smo se besne vdale v usodo izdelave filma.

Tako smo se lotili priprav, ki so bile vsekakor nekaj posebnega, če ne že odštekanega. Naša mentorica je bila šolska svetovalna delavka, ki je že kar nekaj časa delala tudi na Vašem kanalu (sedaj krasi jumbo plakate v Brežicah in Krškem na katerih predstavlja Vaš kanal). Že po prvi uri pa nam je postalo jasno, da ima še manj predstave kot mi o čem naj bi ta film sploh govoril. Tako je prve pol leta minilo v "zbiranju gradiva". Izgledalo pa je približno takole: polovica skupine je ostala v šoli in "pisala" scenarij, druga polovica pa je odšla na teren s kamero. Večinoma pa se nobenem ni dalo ostati v šoli, zato smo vsi odšli "zbirat gradivo". Na terenu smo bili ponavadi Laura, Vid, včasih Katarina in jaz. Takoj, ko smo s kamero stopili iz šole smo se ponavadi najprej skregali kdo bo snemal, kdo bo delal intervju in kdo bo nosil stativ. In ko smo se končno dogovorili smo odšli na delo ... prihod v šolo pa se je skoraj vedno končal tako, da nismo imeli materiala, ki bi ga bilo vredno montirati.

V drugem polletju pa smo vsi pospešeno zbirali material. Seveda, ker je že vsem šlo pošteno za nohte s časom, saj se je bližal konec leta.

Nekako smo le zbrali material in posneli ter seveda zmontirali film, za kar gre največja zahvala Diani, ki ni nikoli obupala nad montažo in ni bila tako kot Laura, ki je še v isti minuti, ko se je program naložil že obupala z montažo, češ da je računalnik počasen:). Seveda filmu nismo dali naslova "Kam z odpadki v Globokem?" ampak je preprosto postal "Eko film". Mi, ustvarjalci smo z njim zelo zadovoljni.

Na koncu pa naj povem, kaj mi je pri vsem tem ostalo najbolj v spominu in ne bom nikoli pozabila: smeh, sprehodi ob Gabernici, kreganje za kamero... Katarinino nerganje, Dianina montaža, Vidova prepirljivost, Evina zaspanost in seveda Laurine domislice, brez katerih ne gre in bi bilo preveč dolgočasno, če jih ne bi bilo. Ampak ni pomembno, jaz sem uživala in mislim, da ste tudi ostali. Upam, da bomo to še kdaj ponovili, pa čeprav ne bo nikoli več tako kot je bilo!

Aha, Laura me je opozorila na malenkost, ki sem jo pozabila omeniti. Ta je namreč, da je ona izbrala glasbo za film. Kako pohvalno, ne? No, če pa se že hvalimo, naj povem, da sem sama napisala cel scenarij (kot ste ugotovili, se je delalo vse drugo, kot pa pisalo scenarij) med tem, ko sem bila doma z visoko vročino ... To mi boste še vsi po vrsti vrnili, sploh ti Laura, le kdo drug, bi si izmislil kaj takega? :)

Upam, da ste razumeli, kaj sem vam hotela povedati. Ali pa tudi ne . Saj je vseeno ;) Jaz vem, kaj sem sem hotela sporočiti in tudi vsi drugi, ki so z mano ustvarjali ta film, to pa je najpomembnejše.
Rada bi se še opravičila vam, dragi bralci našega bloga, ker mi filmčka ni hotelo dodati k objavi, da bi si ga po koncu lahko ogledali. Tehnične težave pač ;)

Ja, uživajte še naprej in veliko se smejte!!

p.s.: hvala Filipu za redno posojanje njegovega rumenega kolesa, brez katerega bi bi nastanek filma zelo upočasnjen :)

2010-01-27T19:43:00.001+01:00

"Love is such a scary thing.
That’s why we run away as we search for it.
It no longer has anything to do with being an adult or being a child ..."
Ai Otsuka - Cherish

Ozrla se je in videla kako se ji približuje z nasmeškom na obrazu.
"Jakob!"
Prisedel je in z roko segel v torbo. Anina je s pogledom sledila v notranjost in opazila, da ima v roki tistega medvedka, ki ga je skoraj izgubila dan prej.
Pogledal jo je v oči in ji v naročje posedel igračko.
"Poglej. Veš kako se je med matematiko trudil in me motil? Profesor je bil zelo jezen."
Nasmehnil se je.
Pogledala je medvedka in opazila, da ima v rokah listek z napisom "oprosti".
"Noče mi povedati, kaj je storil, da si žalostna."
Pogledala je v tla.
"Saj ti tudi ne bo."
Prijela je igračko in jo dala Jakobu. Vstala je in mu obrnila hrbet, a jo je še pravočasno ustavil.
"Ne odidi, prosim."
Obrnila se je in se zazrla v njegove oči.
"Obljubim, da bom medvedka naučil manir."
Nasmehnil se ji je.
"Začela bom verjeti, da je ta tvoja obsedenost z medvedkom prerasla v neke vrste verovanje, da je živ."
"Pa saj on je živ."
Pomežiknil ji je, kar jo je pritegnilo, da je prisedla.
Načela sta pogovor in čas je minil kar prehitro.

Vsak dan sta se srečevala na postaji, a nekega dne ga ni bilo. Minilo je nekaj tednov, preden se je spet prikazal z nasmeškom na obrazu.
Ko ga je uzrla je planila pokonci, ga zgrabila za ramena in začela kričati.
"Kje si bil? Skrbelo me je zate! Zakaj se nisi oglasil?"
Nekako mu je uspelo, da jo je umiril, nato pa sta sedla. Razložil ji je, da je šel z očetom na potovanje in, da ji je pozabil povedati.
"Razglednico dobiš," ji je rekel brezskrbno in z nasmeškom.
"In, kaj si počela za novo leto?"

***

Pomagal ji je pozabiti na vse težave, končno je spet zaživela. Prirasel ji je k srcu. Ni vedela, kako bi mu povedala kaj čuti.
Prijateljice so jo zapustile, zato z njimi ni mogla deliti svojih občutkov.

***

Valentinovo se je približevalo. Odločila se je, da ga bo presenetila in mu kupila medvedka.
Dolgo je iskala rjavega medvedka z rdečo mašnjo, a navsezadnje ga je našla.
Popolno!

Odpravila se je proti njegovemu bloku. Na poti si je dopovedovala, da bo vse v redu, on ni takšen kot Luka.
Pri kavarni je zavila levo in od srečanja z njim jo je ločilo le še pet minut.

Pred blokom se je ustavila in si ga ogledala. Očitno je bilo, da je že zelo star. Prepleskan je bil z otožno sivo barvo, ki je na več mestih že popolnoma zbledela.
Vendar sedaj ni imela časa za opazovanje zunanjosti bloka.
Odprla je težka vhodna vrata in se po stopnicah povzpela do šestega nadstropja.
Samo še deset stopnic ...

Čutila je svoj srčni utrip. Ni vedela ali ji je srce bilo tako hitro zaradi prehojenih stopnic ali zaradi živčnosti.
Stopila je na zadnjo stopnico in ga opazila kako odpira vrata. Odločila se je, da se bo skrila in ga presenetila.
Za Jakobom je prišel Luka. Osupnila je.
Kaj ON počne tukaj?!

Obrnil se je proti Jakobu in ga poljubil.

Od osuplosti je izpustila "kaj za vraga?!!" in vstala.
Jakob in Luka sta se obrnila.
"Anina?"
Pogled ji je švigal od enega k drugemu.
Jakob je opazil vrečko iz katere je molela glava medvedka. Stopil je korak bliže, Anina pa korak nazaj, a ji je spodrsnilo.

Kaj? Luka in Jakob?
Saj bi pobegnila, a mi je zmanjkalo tal pod nogami. Čutila sem, kako je moje telo padalo in udarilo ob rob stopnic. Čutila sem, kako mi je počila kost v roki. Vse sem čutila. Kri, v kateri sem obležala, Jakobov dotik, njegove klice, Lukov klic na pomoč, vse. A kmalu je vse zbledelo. In tu sem. Le še kos mesa, ki živi zahvaljujoč aparatom. Sem kot veneča rastlina. Čutim, kako umiram, a ne morem storiti ničesar več.

Konec je.

Ko nalašč pustim dežnik doma …

2010-01-21T22:28:00.004+01:00

Ali je mogoče ustaviti čas?
Ostati ujet v delčku sekunde?

V soju oddaljene ulične svetilke je sneg videti tako čaroben. Zrem v nebo in občutek imam, da se svet vrti le zame. Obstanem in pogled mi odtava nekam v daljave, kjer tiho naletavajo drobcene snežinke in objemajo siva tla. Popolnoma pozabim na čas in še preden se zavem, sem že nekje daleč stran. Nekje, kjer je mogoče živeti svoje sanje. Nekje, kjer ne poznajo besed kot so laži, prevare. Nekje, kjer je tako preprosto lepo. Nekje, kjer so pravljice resnične. Vse bi dala, da bi lahko ostala ujeta v tem delčku sekunde – da bi ostala srečna.

Utrinki oziroma "zdej je pa že res cajt, da tut js napišem post"

2010-01-04T17:38:00.007+01:00

Še vedno ne morem verjeti, da je pred nami novo leto. Občutek imam, da je preteklo minilo s svetlobno hitrostjo. Verjetno zato, ker je bilo eno najbolj prelomnih let do sedaj. Najprej je bilo tu slovo od osnovne šole in s tem ločitev od ljudi, ki sem jih poznala tako rekoč celo življenje in so imeli v mojem srcu prav posebno mesto. In ja, še vedno ga imajo. Kot bi trenil je bila tu jesen in s tem popolna sprememba. Kako dobro se sliši. Gimnazija. Nova šola, novi obrazi, nova pravila. Potrebovala sem dober teden, da sem se navadila, da imam več kot 13 sošolcev, da slovenščina ni v prvem nadstropju (!) ter da se hodniki zabijejo ravno takrat, ko se ti najbolj mudi. Aha, pa tudi na (pre)zgodnje vstajanje. Vendar mi je všeč. Tako zelo, zelo, zelo mi je všeč.
Še posebej, ko pri zgodovini beseda nanese na ajdove žgance in se potem razvije debata.
Ko pri likovni pokamo od smeha zaradi Tejine hm, prebave pač^^, Aninega posrečenega zagovarjanja Samove (Samotove? Ravno o tem smo razpravljali zadnjič …) ocene ter nasploh seksapilne vijolične barve.
Ko se z mojimi tremi med malico zamislimo nad dnevi v tednu in premišljujemo zakaj ima določen dan določeno ime. In potem ugotovimo, da so za torek pač krivi turški vpadi.
In ko Vali vsak dan znova težim in ji najedam živce, da potem popusti in lahko poslušam Trickse :)
Ko skoraj zamudim avtobus, že stotič v eni od učilnic pozabim vrečko s športno opremo, uničim že drugo torbo v štirih mesecih in (prek tega preprosto ne morem) matematiko pišem 5, takrat pač vem, da je super :)

Pretekli štirje meseci v gimnaziji so dobesedno izpuhteli v zrak. Zdi se mi, da je najhitreje minil ravno december. Še precej dobro se spominjam, kako smo se pritoževali glede nabitega urnika kontrolnih nalog in ustnega ocenjevanja ravno v prazničnem mesecu. Mislila sem, da mi vse to preprosto ne bo uspelo. Šele takrat sem se zares zavedla, da to ni več osnovna šola, kjer sem zvezke odprla enkrat na ocenjevalno obdobje. Vendar smo preživeli. Kot bi trenil so bile tu novoletne počitnice in obljuba sami sebi, da bom nekaj prostih uric namenila tudi učenju in delanju domačih nalog, je bila trapasta. Bilo je kar nekaj dobrih novoletnih zabav, girl`s day only v Ljubljani, sicer v nepopolni zasedbi in s premalo časa za nakupovanje (kot da ga imam kdaj dovolj … ^^) in panoramskim ogledom naše prestolnice, za kar sem kriva jaz. Težko pričakovan Energy, kjer sem se lahko resnično znorela ob Kingstonih in pa silvestrovanje z ljubljeno osebo. Lepo je bilo. Kot vsake, pa so tudi te počitnice minile veliko prehitro. Potrebovala bi še kak teden, da bi se zares spočila in si nabrala novih zalog energije. In tako kot vsakič to ne bo mogoče.

Za leto 2010 nisem napisala nobenega ekstremno dolgega spiska novoletnih zaobljub, ker preprosto nima smisla. Te obljube so, vsaj pri meni, mlatenje prazne slame, saj se jih držim le prvih nekaj tednov januarja, potem pa izgubim motivacijo in vse skupaj splava po vodi. Tako je bilo vsako leto, zato ne mislim, da bo letos drugače. Vseeno pa še vedno ostajam zvesta svojim ciljem, ljubeznim ter vodilu, da mi lahko uspe nemogoče. Da lahko premikam gore, če se odločim. Komaj čakam na izzive, ki mi jih bo prineslo leto. Ni me strah delati napake, saj sem prepričana, da se iz njih največ naučim. Jasno mi je, da nič ne pade z neba, tako da sem pripravljena za uresničitev svojih sanj garati do konca. Ne bom se predala in ne bom stala križem rok, pač pa bom zgrabila vsako priložnost in s tem naredila še korak več do uresničitve.

Mogoče pa bi bilo navsezadnje pametno, da si na vidno mesto »pripopam« listek s temle napisom:

POMNI

Misli na to, da ne pozabiš spomniti se, da si zapomniš!

Phillippe Lehermeier in Rebecca Dautremer; Princeske

Za konec pa naj vam zaželim le še srečno, zdravo in uspešno leto 2010! :)

Uspešen teden,
Laura

Vse najboljše...

2010-01-03T17:33:00.002+01:00

(To objavo bi napisala že včeraj, ampak mi Mitja ni pustil na računalnik =@)

Torej...
Naša Diana je včeraj praznovala rojstni dan.
Skupaj ji zaželimo ogromno smeha, zdravja, ljubezni, pridnosti, sreče, uspehov, manj nerodnosti (xD), da bi jo ubogali njena sestrica in starši (tudi prijateljice =D) in da bi doživela čim manj padcev.

Če pa se bo zgodilo, da ti bo kdaj spodrsnilo, ti bomo prijatelji pomagali vstati.

Želim ti, da bi s še večjo zagnanostjo nadaljevala življenjsko pot in, da bi dosegla vse svoje cilje, ker vem da zmoreš.

Diana, vse najboljše!!!

Pa da ne pozabim...
Jutri dobiš darilo.
(Upam da ti bo všeč.)

=)

2009-12-27T22:07:00.002+01:00

"Hey, I think about you all the time
and call out your name.
My voice is echoing."
Plastic Tree - Alone Again, Wonderful World

Zbudil jo je šele hreščeč zvok budilke. Z glavobolom se je počasi skobacala s postelje in odkorakala v kopalnico. Ni želela v šolo, saj bi se morala soočiti z dogodki prejšnjega dne.
"Ja kaj si pa mislil?"
Sopara je napolnila kopalnico. Pustila je kapljicam vode, da ji polzijo po telesu. Pomešale so se s solzami. Bilo jo je strah. Sesedla se je in pustila vodi da je tekla in s sabo odnašala bolečino.

Bilo je mrzlo jutro. Sonce še ni vzšlo in skoraj je zamudila avtobus. Voznik jo je grdo pogledal, ona pa ga je ignorirala in se napotila proti zadnjim sedežem. Videla je znane obraze ljudi, ki se še niso popolnoma zbudili, nekateri so celo spali. Torbo je vrgla na sedež in se udobno namestila. Čakala jo je dolga vožnja do šole.
"Pogrešam te."
Odprla je oči in pred sabo opazila tistega rjavega medvedka z rdečo mašno okoli vratu.
"Tudi ti mene?"
"Ne," je osorno odgovorila.
"Zakaj si tako nesramna do ubogega medvedka?"
Tokrat je govoril tisti neznanec od včeraj.
"Kaj ti je pa naredil?"
Molčala je. Kdo pa si misli da je? Zakaj bi mu morala sploh kaj povedati?
Malo bolje ga je pogledala.
Imel je svetlo rjave, skoraj blond lase in velike rjave oči. Pod malce privihanim nosom jo je pričakal nasmeh.
"Kaj si se pa tako zagledala vame?"
Zmajala je z glavo in ga pustila naj si misli svoje.
"Jaz sem Jakob, ti pa si najverjetneje gospodična Molk," je rekel napol v smehu.
"Tvoje neumne šale me preprosto ne ganejo."
Užaljeno jo je pogledal in zazdelo se ji je, da je za trenutek ugasnil tisti žar v njegovih očeh. Čelo se mu je zmračilo in naenkrat je utihnil.
Po petih minutah molka ji je bilo dovolj.
"Zakaj si pa zdaj tako tiho?"
"Kaj pa naj rečem? Samo v slabo voljo te spravljam."
"Zakaj se sploh pogovarjaš z mano?"
"Nov sem v mestu. Pa sem mislil, di bi bilo pametno najti kakšnega prijatelja ali prijateljico. In ko sem te včeraj videl tako žalostno, sem pomislil, da bi te nekako razvedril. Vendar mi to očitno ni uspelo."
Zopet se je nasmehnil, a ta nasmeh je bil grenak. V istem trenutku se je avtobus ustavil in čas je bil, da izstopi.
Vstala je, pograbila torbo in ga pogledala: "Anina sem."
Široko je nasmehnil, njegove oči pa so zopet zasijale.

Pouku sploh ni sledila. Med odmori je bila v družbi prijateljic, a so se vse njihove šale in poskusi, da bi jo spravile v dobro voljo, sfižili. Komaj je čakala konec pouka, da bi bila spet sama, a ure so se vlekle. Njeni zvezki so bili počečkani, skoraj ni bilo več prostora, čakali pa sta jo še dve uri pouka. Odločila se je, da ju bo prespala. A to ni bilo mogoče, saj so ji pred očmi ves čas poplesovale slike prejšnjega dne.
Sfrustrirana je čakala, da bo zazvonil zvonec. Ko se je to končno zgodilo, se je leno odpravila skozi vrata učilnice.
s pogledom je sledila skupinici sošolk, ki jih ni marala in ravno takrat ga je zagledala. Njune oči so se srečale. Pogledala je stran in pospešila svoj korak stran od njega. Stekla je po stopnicah navzdol in skozi izhod. Do avtobusa je bilo še pol ure.
Usedla se je na klopco, zaprla oči in globoko vdihnila.
Naenkrat je na dlani začutila nekaj mrzlega. Pogledala je in videla, da je od snežinke ostala le še majhna lužica. Zazrla se je v nebo in opazovala snežinke, ki so tiho padale proti tlom.
Nasmehnila se je.

"Poglej, kdo se je nasmehnil," je zaslišala že znan glas za svojim hrbtom.

2009-12-12T20:34:00.006+01:00

"If I am reborn, I will be by your side.
You are the irreplaceable flower"
Gackt - Flower

"Ja kaj si pa mislil?"
Ji je ušlo z jezika, ko je poskušala ustaviti solze.
Obrnila se je. Želela je pobegniti, vendar ni imela moči, saj jo je porabila da se je umirila in začela normalno dihati. Zaprla je oči in začela stopati proti prehodu za pešce.
Ni je ustavil.
Usedla se je na klop in zamišljeno zrla predse. Ljudje so hodili mimo, kakor da ne bi obstajala. Zaprla je oči in se predala glasbi, ki je bila tako glasna, da je utišala vse nepomembne šume okolice. Čeprav je prihajala iz slušalk se ji je zdela tako neverjetno blizu.
Predramil jo je šele hrupen avtobus. Počasi se je vstala mu stopila naproti. Za trenutek je utišala glasbo in pozdravila voznika, nato pa jo je nekdo pocukal za torbo. Obrnila se je in zagledala fanta, ki ga ni videla še nikoli prej.
"Je to tvoje?"
V rokah je držal plišastega medvedka.
"Ja, moj je."
Segla je proti medvedku, vendar se je ustavila.
"Veš kaj? Kar obdrži ga. Meni ne pomeni več ničesar."
Začudeno jo je pogledal in se ji nasmehnil.
"Pogrešal te bo."
Voznik je že ves nejevoljen spraševal ali se bo usedla, ali pa bo kar stala tam.
"Če ti ni všeč ga vrzi stran. Zdaj pa me že pusti pri miru."
Usedla se je na zadnje sedeže, vrata avtobusa pa so se zaprla. Pogledala je skozi okno in zagledala tistega fanta. Opazoval je medvedka, nato pa pogledal proti njej. Avtobus je speljal, on pa jo je še vedno gledal. Pogled mu je vrnila in nasmehnil se je.

Vso pot do postaje so ji šle po glavi njene zadnje besede.
"Ja kaj si pa mislil?"
Avtobus se je ustavil in čas je bil, da izstopi. Čakala jo je še hoja do doma. Prvič je začutila bolečino v srcu.
Po licu ji je spolzela solza.
Tega si ni želela. Bilo je, kot da se ji je življenje postavilo na glavo.
Še preden se je zavedla je bila pred domačim pragom. Odklenila je in vstopila v prazno hišo. Torbo je odvrgla na tla sobe in se ulegla na posteljo. Zopet so se ji pred očmi prikradli drobci dogodkov današnjega dne. Zadnja slika je bil nasmejan obraz neznanca z njenim medvedkom. Nato je zaspala.

To be continued...

Mnjah

2009-12-02T09:09:00.003+01:00

Pravzprav bi mogla v tem trenutku delati seminarsko pri informatiki... Ampak sem vse knjige pozabila doma, zato nimam izbire ^^
Saj bi kaj napisala doma, pa mi noče povezat interneta (zto pa pizdim ko zmešana vsak dan)... Pa ravno ta teden...
(No zej pa morm it... Profesor je mau jezen ker ne delamo seminarskih ^^;)
Bom še kaj napisala.... Takoj, ko mi bo začel delat internet =@

Uživajte =*

Prosti čas

2009-11-20T17:59:00.003+01:00

Vsak dan imamo ogromno prostega časa, ki pa ga ponavadi zapravimo za brskanje po računalniku, gledanje telvevizije...
Sicer pa, kako pa naj pravilno izkoristimo svoj prosti čas? (to je zame prava uganka)
Doma mi starši pravijo: "Pojdi se učit, namesto da gledaš televizijo!"Ampak kako, ko je drugače toliko zanimivih reči, ki bi jih želela narediti. So stvari, ki jih že zelo dolgo nisem naredila in to predvsem zaradi tega, ker preprosto nimam časa.
Ali imate doma psa?
Jaz ga imam in me je kar sram povedati, da že zelo dolgo nisem odšla z njim na sprehod, ker me skoraj nič ni doma. Zelo pogrešam sprehode z mojim Donom. Med počitnicami sva vsak dan odšla na sprehod. Te počitnice sem ga celo naučila narediti preval! Na to sem bila tako ponosna, da je že naslednji dan za to izvedela vsa ulica in gledala kako Don naredi preval (ja, mojemu psu je ime Don:). Ima kdo kak predlog, kaj ga naj naučim naslednje počitnice?Jaz res nimam ideje;)
Verjetno se sprašujete, kaj delam da nima časa še s psom na sprehod iti.
Velik del mojega prostega časa zavzeme glasba. Ukvarjam se s petjem, igram saksofon in klavir ter poslušam glasbo;)
Ja, saj vem velika večina vas hodi v glasbeno in veste kako je to, koliko časa porabiš za vajo (še sploh če si zraven še pri raznih orkestrih), zato raje ne bom nakladala o tem.
Mislim pa tudi, da je čas, da zaključim svojo objavo, ker moram it delat seminarsko nalogo za informatiko in namesto, da bi jo že delala pišem ta blog, ker Katarina že celo večnost teži, da sam ona piše. Kar je v bistvu res.
No, upam da imate vi vsaj nekaj prostega časa(ki ga ne porabite za učenje), ker ga imam jaz bolj malo:)
Sicer pa: Čim bolje izkoristite svoj prosti čas in preprosto UŽIVAJTE v vsakem trenutku!!!

2009-11-10T17:47:00.003+01:00

Zakaj bi se ozirala v preteklost, ko pa me čaka prihodnost?

Spremenila ne bi ničesar.
Če se mi ne bi zgodilo to, kar se mi je, sedaj ne bi bila takšna kot sem.
Vsi padci so me le utrdili.
Pobrala sem se in šla naprej.

Vsi smo naredili napake.
Nekatere je težko popraviti.
Za druge je že prepozno.

***

Smešno je, kako so se ena prijateljstva utrdila, spet druga pa počasi razpadajo.
Zakaj?
Zaradi nepomembnega nestrinjanja v določenih pogledih na življenje, na ljudi.

Z novim okoljem so prišli tudi novi izzivi, novi ljudje, in vse to nas je združilo ali pa odrinilo od oseb, ki nam pomenijo veliko in bi za njih storili vse.

Kdaj pa je prijateljstva zares konec?
Ali pride konec spontano, brez prepirov in drame?
Ali pa mogoče postane nekoč tvoj zaveznik tvoj sovražnik?

Raje izberem prvo možnost, čeprav nočem, da bi bilo konec kateregakoli prijateljstva.

Včasih je bolje odpustiti in pozabiti.

Miss it

2009-09-30T16:59:00.001+02:00

Pogrešam veter v laseh.
Pogrešam morsko sol na ustnicah.
Pogrešam žgoče sonce.
Pogrešam poletni vonj.
Pogrešam občutek svobode.

Pogrešam poletje, morje, počitnice.

Da zapolnim praznino

2009-09-28T19:30:00.005+02:00

Že dolgo nismo napisale kakšen post.
Krivdo lahko zvalimo na šolo ;)

Veliko stvari se je zgodilo od mojega zadnjega posta.
Veliko stvari se je spremenilo.
Na novi šoli se počutim že čisto domače, padle pa so tudi že prve ocene (-5 xD).

Torej, namen tega posta je (kot ste lahko prebrali v naslovu), da zapolni praznino.
Verjetno se še ne bo kmalu zgodilo, da bo katera od nas pisala.

Vse ideje sem že porabila za spise, tako da se opravičujem, ker je to še en zelo kratek post.
Pa tudi nisem pri volji za to.
En dan bom napisala tako šokanten post, da bo vse s stola vrglo :D

Zakaj?
No... Potrpite do takrat.
(In pripravite si kakšno blazino, da ne bo hujših poškodb... )
Ne odgovarjam za posledice.

Byes

Make a wish.

2009-09-11T20:22:00.005+02:00

Ko bi vsaj lahko spremenila svoje sanje v resničnost...

Ni važno koliko truda vložim v to, ne bo mi uspelo, ker to preprosto ni mogoče.

Sanjati ni prepovedano. Želeti tudi ne.

Ampak zakaj čutiš toliko bolečine, ko vstopiš v resnični svet?

Zato ker veš, da se sanje ne bodo uresničile.

Zato ker veš, da se bodo želje razbile na tisoče koščkov.
Tako dolgo se že nisem tako počutila.

Sanjati. Želeti. Uresničiti.

Make a wish.

Memories

2009-09-06T11:42:00.003+02:00

Zanimivo, ravnokar sem pogledala skozi okno in opazila, da je vrh sosedovega gabra že malce rjav.
Jesen je že tu, zima pa se približuje s svetlobno hitrostjo...

Preživela sem prvi šolski dan.
In ta dan je že skoraj en teden nazaj...
Ne morem verjeti, da sem lani tak čas bila v devetem razredu, ena izmed glavnih na šoli, zdaj pa sem fazanka...

Lahko se le nasmehnem in si mislim, čez pet let bodo ti spomini že skoraj zbledeli...

Zdaj pa grem malo na svež zrak...

Byes

2009-09-01T21:15:00.002+02:00

Hja, preživeli smo.
Čeprav dodobra označeni, da ne bi slučajno kdo spregledal kdo so novi obrazi Gimnazije Brežice.
Ampak to pač spada zraven. :)

Jutri (pre)zgodaj zjutraj pa nas že čaka nova naloga. Najti učilnico v kateri imamo preduro. ;)

Aha, 1.c - všeč mi je! :)

Frrrrrrrrrrrrrrrrrrrr,
Laura

Le še en deževen dan

2009-08-29T17:17:00.004+02:00

Spet pišem :)
Ja, zanemarjale smo blog. Pač smo uživale v počitnicah.

Sicer pa bo kmalu šola. (T_T)
Te dneve, ki so nam še ostali, pa nam je pokvaril dež.

Počitnic niti še ni konec, jaz pa že razmišljam o naslednjih...

V torek se začne šola...
Zame je to prava nočna mora...
Dan se bo začel prezgodaj, končal pa se bo z acetonom v rokah...

No, to naj bi bilo vse, saj se mi kaj več niti ne da pisati...

Uživajte v zadnjih dneh počitnic.

ByeBye

Tu pa tam ...

2009-08-15T21:57:00.018+02:00

Zadnje čase že kar pošteno zanemarjamo blog, vendar odkrito povem, da se to z moje strani še kar nekaj časa ne bo spremenilo. Saj pravijo, da je počitnice treba uživati z veliko žlico. In tega se še kako držim.

Tale objava bo bolj foto post, ker sem trenutno preveč izmučena od današnjega izleta, da bi skupaj spravila kaj konkretnega. Bolj poglobljene teme pridejo kasneje. Verjetno še ne ta letni čas.

No. 1:

Že več kot dober teden je minil odkar smo se vrnili z letošnjega »dopusta«, ki je bil kakor vedno prekratek.
Bilo je lepo, vendar tako kot ponavadi: zjutraj obilen (in to mislim resno) zajtrk, praženje na plaži, osvežujoči skoki v morje, v večernih urah pa odhod mesto.
Spoznala sem nekaj novih ljudi, se preobjedla kruha, ki ga kupiš v tamkajšnji pekarnici in je tako zeloo dober, dobila nekaj barve, preigrala remi naprej in nazaj …

Maj

No. 2:
2- dnevni Kamp izlet po Gorenjski.

Blejski grad

Jezero v Italijanskih Alpah.

Kristalno čista in ledeno mrzla voda.

Pogled z vrha naše Snežne kraljice.

Maj

Največja atrakcija nekega kafiča v Kranjski gori. Pujsek :)

No. 3:

Petkova fešta. :)

Praznovanje moje in Anjine petnajstice. No, moja sicer še pride, Anjina pa je bila pred nekaj tedni, zato sva praznovali skupaj.

Čokolad in darilnih bonov imam sedaj na pretek. :)

Kržotovi pekarski podvigi. :)

Pravijo, da to zame drži kot pribito. Bo pa že držalo. ;)

Od rumene proti svetlo zeleni: Lea, jaz, Diana, Maja, Anja.

No. 4:

Postojnska jama.

Pa še en tipičen vic o Gorenjcih:
Katera je Gorenjčeva najljubša domača žival?
Človeška ribica, saj lahko brez hrane zdrži od 10 do 12 let. (:

Uživajte počitnice (kolikor je pač še ostalo) !

Leaving again

2009-07-31T14:06:00.004+02:00

Ja, spet odhajam...

Kam?

V toplice za en teden z Diano.

Ne bom izgubljala besed.

Ta objava je res kratka.

Lame...

ByeBye

Look who's back!!

2009-07-30T10:51:00.005+02:00

Evo me nazaj!!
Na morju je bilo:
super, vroče, mokro, včasih dolgočasno, mladih ljudi ni bilo (ali pa so bili pregnani T_T), nobenih novih stikov ni...

Ah ja...
Ne bom vam razlagala, ker je vtisov preveč...
Veliko je manj dobrih, so pa tudi dobri, se razume.

Dve novi zapestnici in pa ogrlico imam, to pa je seveda najbolj važno...

Horoskop mi je napovedal, da bo na morju preskočila kakšna iskrica.
Pa je?
Ah seveda!!
Ne vem od kdaj bi jaz imela tako srečo...
_________________________________________________________

Slike še pridejo (veliko jih je xD), razglednic pa nisem pošiljala (sem pač pozabljiva T_T).

No, se vidimo, uživajte in... ByeBye

Mi gremo pa na morje ...

2009-07-24T20:54:00.004+02:00

No, pa sem tudi jaz dočakala odhod na morje.
Odidem jutri navsezgodaj zjutraj, tako da z mojim javljanjem okoli 12 dni ne bo nič.
Za spremembo bom letošnji dopust preživela le z družino, vendar sem prepričana, da si bom brez težav našla družbo. Če pa bo ta poskus neuspešen imam pripravljen plan B: poln nahrbtnik knjig, revij, križank in pa dobre glasbe.
Kaj naj še rečem kot – uživajte! Jaz vsekakor bom! (:

Cerkniško jezero 09

2009-07-23T16:12:00.012+02:00

Ker nisem ravno znana po tem, da bi ure in ure preživela za računalnikom, so moji posti, kot ste lahko že opazili, bolj redki. Predvsem pa je glavni vzrok za to nabit in do zadnjega kvadratka zapolnjen urnik.

Ta teden je še posebej leteč. Veliko večino dneva preživljam v Ljubljani, vendar v torek na moje presenečenje ni bilo tako.
Dan se je, kot sem zadnje čase že vajena, začel ob 5. uri z hitenjem zaradi moje pozabljivosti, potem pa je sledil že meni običajen ritual vožnje proti Ljubljani. Nato dogovarjanje, preoblačenje in make up.
Okoli 8. ure smo se odpravili proti Cerknici, da bi na Cerkniškem jezeru posneli fotografije za revijo in nekaj reklam.
Dan je minil s svetlobno hitrostjo, to pa je bilo predvsem zaradi prelepe lokacije in odlične družbe. Z Mary sva se pritoževali le zaradi pomanjkanja hrane, to pa je bil tudi vzrok, da sva pojedli kruh, ki je bil namenjen ribam. Kljub temu ni bilo velike škode, saj smo imeli zraven dva izkušena ribiča, ki sta ribe vseeno ulovila, da smo pričakovane slike sploh posneli. Snemali smo dolgo, posneli veliko, tako da sva z Mary upravičeno zadremali na poti domov. Imeli smo se super in po fotografovih besedah sodeč sva se odrezali odlično.

Medtem, ko sva imeli urico prosto in jo je Mary izkoristila za sončenje, saj je bila -citiram: "Bela kt sir!", sem se sama odpravila na sprehod po vodi, pri tem pa razmišljala o tem kar počnem zadnje čase.
To si zares želim. Vem, da mi lahko uspe. Pot do tega ne bo lahka. Ravno nasprotno. Vem, da ne bodo samo uspehi, tudi padci bodo, pa odrekanja. Vendar mislim, da me ravno zato tako močno vleče, zaradi občutka, da lahko začnem uresničevati sanje, o katerih že tako dolgo sanjarim.

Prilagam še nekaj slik, slikanih z mojih mobilnim telefonom.

Ker šele danes pišem reportažo, pa naj na našem blogu obeležim še en pomemben dogodek. Danes namreč naša Anja praznuje svoj 15. rojstni dan! (:

Draga Anja!

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.
Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.
Dokler imamo dobre prijatelje je lepa sedanjost.
Vse najboljše za tvoj 15. rojstni dan!

Ne želimo, da se ti izpolnijo vse želje, sanje in upi, ker potem ne boš več želela, sanjala in upala. Želimo, da se ti izpolni toliko želja, sanj in upov, da boš srečna!

Me 3 (:

(Slika je stara že skoraj eno leto. Anja sori, vendar ne najdem nobene novejše. To pa zato, ker se nočeš slikat!)

Bye bye

2009-07-20T14:12:00.003+02:00

Jutri grem na morje.
Ne bo me en teden... Ali pa celo 10 dni (odvisno od "tastarih").

Upam, da se bom imela fajn...
Brez TV-ja, brez prave družbe, brez interneta...
Jeej...
Ostale so mi samo knjige in glasba...

Imejte se fajn, se vidimo čez... Hm... En teden, recimo...

ByeBye

What has happened?

2009-07-20T10:32:00.003+02:00

Si že kdaj slišal za broken smile?

Vidim jo. Smeji se, vendar nekaj je narobe. Njen nasmeh, pa naj bo še tako lep, je lažen. Ni njen nasmeh. Kot, da bi gledala tujca.

Njeni koti ustnic, ko se nasmeji, se mi zdi, kot da se ukrivijo v neko žalostno krivuljo. Kot, da bi narisali žalosten obraz.

Njene oči ne izžarevajo nobenega veselja. V njih ni izslediti niti kančka igrivosti. Njen pogled je prazen.

Kaj se je zgodilo?

Ne more si več prekrivati oči in si lagati.

Ve, da nikoli več ne bo kot je bilo.

Vendar, življenje gre naprej in zaživela ga bo »na moč«.

Nikoli se ne ve, kaj se bo zgodilo jutri ali pa čez 10 let.

Ostali so ji spomini, teh ji pa noben ne more vzeti.

Sivina

2009-07-17T17:57:00.004+02:00

Zbudim se. Vidim sivino. Čez dan se ta spreminja.

Nekajkrat skozi siv tunel prodre svetleča, žareča rumena barva. Ta pa se na žalost hitro izgubi. Kar zmanjka je.

Potem včasih postane še huje. Pojavljati se začne črna barva. Popolna tema. Ostaneš brez besed.

Kdaj se bo to že enkrat končalo?

Kdaj se bo ta nočna mora končala?

Luža tu, luža tam ...

2009-07-09T14:28:00.005+02:00

Če se spomnim lanskega poletja, smo tak čas že pošteno »gagali« in se pritoževali nad neznosno vročino. Za nameček je bila še vremenska napoved skoraj vsak dan enaka: »Danes bo vroče, vroče in še enkrat vroče.«

Letos pa za spremembo dež že dva tedna neusmiljeno namaka in pere vse, kar se znajde pod njegovim dometom. Trava je namočena, tako da poležavanje v travi (kot se za poletje spodobi) ne pride v poštev. Prav tako zvisijo vse aktivnosti pri katerih je zaželjeno lepo vreme. Neizmerno uživajo le tisti rdeči polži. Vremenska napoved pa se sliši nekako takole: »Danes in jutri bo delno jasno s spremenljivo oblačnostjo. Predvsem v popoldnevih bodo spet nastajale krajevne plohe in nevihte.«

Torej nam mučenikom, ki se bomo morskim dogodivščinam naproti podali šele konec meseca, ne preostane drugega, kot da še malo potrpimo. Pravijo, da le še do sobote.

Untitled

2009-07-02T13:21:00.002+02:00

Prva stvar, ki jo moram sporočiti je...
NOVO FRIZURO MAAAAAM!!!!!

_____________________________

Ok, zdaj pa na "resne" teme...

Zdaj, medtem ko poslušam the GazettE in medtem, ko razmišljam kaj bi napisala, mi seveda nič ne pade na pamet.

Lahko rečem le, da uživam v počitnicah kolikor se le da. Pogrešam svoje nekdanje sošolce (nekatere zelo, druge malo manj) in se spominjam lepih dni.

(Zdaj pa res več ne vem kaj bi napisala)

Za zaključek še verz, ki sem ga prebrala včeraj, ko em v frizerskem salonu prebirala revije:

Tam nekje daleč, nekje nad soncem, so moje največje želje. Morda se ne bodo nikoli uresničile, a lahko gledam navzgor in jih vidim v vsej njihovi lepoti... In verjamem vanje.

Predaja ključa

2009-06-24T22:07:00.013+02:00

No, pisale smo že o počitnicah, valeti...

nismo pa še pisale o predaji ključa, ki smo jo imeli na naši šoli.

Predaja kljča je pri nas že vsakoletna tradicija. Na ta dan se deveti razred poslovi od slovesa najstarejših na šoli in to podari osmemu razredu.

No, deveti osmemu ključa ravno ne podari, ampak si ga morajo oni najprej" zaslužiti".

Zaslužijo pa si ga tako da opravljajo igre , ki so jih sestavili " taglavni" na šoli.
To je bil kratek opis predaje ključa za vse tiste, ki ne veste kaj je to :)

Na naši šoli smo se mi- deveti razred kar precej potrudili, da bi se šola do dobra nasmejala osmemu razredu in da bi si to predajo ključa vsi kar najbolje zapomnili.

Domislili smo si zelo dmiselne naloge in jih tako "mučili". (npr. jesti so morali sir s plemenito plesnijo :), piti kozje mleko, peti ...

Olimpijske igre

Banana polka Klemen, ko je moral jesti limono.

Valeta

2009-06-22T18:43:00.002+02:00

Vem, da je minil že cel teden od naše valete, vendar prej enostavno ni bilo časa za objavo.

Tako, pa smo zapečatili še eno poglavje našega življenja - osnovnošolskega izobraževanja. Popisali smo še en list in obrnili novega. O čustvih ob našem razhodu je bilo na tem blogu napisano že veliko, zato ne bom dolgovezila. Lahko pa povem, da je bila valeta fantastična. :)

Nekaj slik:
(Trenutno še čakam na slike ostalih ...)

(Slavna četvorka)

(Recitacije)

(Celoten razred z razredničarko ob torti)

( Torta: V spomin živim legendam.
Letnik 1994 )

Po dežju vedno posije sonce.

Kaj lahko naredi samo 1 oseba

2009-06-22T17:19:00.000+02:00

Ste se kdaj vprašali, če vam lahko samo 1 oseba spremeni življenje?
Lahko vam.

Zdaj, ko več nismo skupaj vse več in več razmišljam o svojem bivšem razredu.

Če ti lahko življenje spremeni 1 oseba, kaj potem torej naredi 12 oseb?
Teh 12 oseb ti delno izoblikuje tvoj karakter, predstavi osebo kakršna želiš biti. Teh 12 oseb, ti napiše nadaljnjo usodo.

Iz vsakega sem dobila nekaj.
Če ne bi bilo Katarine, jaz nikoli ne bi bila zagreta za odbojko.
Če ne bi bilo Anje in Laure, se ne bi odpravila v 2. razredu v glasbeno šolo igrat klavir.
Če ne bi bilo Matica, bi se verjetno še zdaj jokala za vsako malenkost.

In tako naprej …

Če ne bi bilo vseh vas …
Bi jaz zdaj ne bila to kar sem.

Hvaležna sem vam, da ste tako vplivali na mene.
Klavir in odbojka mi zdaj pomenita veliko.
Kdove, kako bi izrazila jezo, veselje …; če teh dveh stvareh ne bi nikoli tako vzljubila.

Tako kot je rekel Anjin ati na valeti: » Nikoli ne pozabite kje je vaš rojstni kraj, kdo so vaši starši in kam ste hodili v osnovno šolo …«
Zraven tega še jaz dodajam : » In nikoli ne pozabimo, kdo so bili naši prvi sošolci!«

Nedelja

2009-06-09T16:29:00.000+02:00

V nedeljo sva se s Klavdijo dobili in se odločili, da bova tekli.

Še kar dobra nama je šlo, ko pa se nama ni več ljubilo, sva se samo še sprehajali. Gledali sva oblake in uganjale kaj prikazujejo, ko sem rekla, da se mi zdi, da se nama približuje ploha.

Nažalost sem imela prav. Padla je prva kapljica, a se je nisva ustrašili. Nato pa so začele padati kaplje. Rekla sem ji, naj gre brž domov, da ne bo mokra. Tudi sama sem imela še kar dolgo pot do doma.

Tekla sem. V breg, po ravnini.

Ustavila sem se in pogledala na desno.

Videla sem najlepšo mavrico v življenju! Razprostrirala se je skozi celo nebo, njene barve pa so sijale. Nad njo se je delno videl obris še ene mavrice.

Stala sem na cesti, pustila da so mi kaplje padale na obraz, opazovala mavrico, v glavo pa so se mi prikradli sošolci in sošolke. Nasmehnila sem se.

Še malo.

Takrat sem obžalovala dejstvo, da nisem imela pri roki mobilca, da bi vse to lahko slikala. Domov sem prišla premočena, a presenetljivo dobre volje.

Ta nedelja je bila čarobna.

Pričakovanje

2009-06-06T15:05:00.000+02:00

Ko smo pri uri angleščine vadili za naš končni nastop na valeti, mi je ob koncu ure prišla na misel poved "This is it, huh?"

Kaj pričakujem?

Nič.

Razšli se bomo. Vsak bo šel po svoji poti. Čeprav se bomo nekateri šolali na istih šolah, se bomo najverjetneje razšli.

Saj si sploh ne predstavljam življenja brez mojih sošolcev...

Zdaj, ko sedim pred računalnikom in razmišljam o tem, kaj naj še napišem, mi misli uhajajo v prihodnost...
Zadnji šolski dan. Valeta. Slovo.

Kakšna bodo naša življenja po tem?

Kmalu bo prišlo slovo.

2009-06-04T16:33:00.000+02:00

Bilo je konec ure geografije. Pravzaprav, je ta ura trajala samo 5 min; ni važno zakaj.

Vsi so se razživeli, začeli pospravljati svoje zvezke in se pri tem kar dokaj glasno pogovarjali s svojimi sosedi. Presenetljivo, jaz sem že stala pred vrati in čakala, da bom lahko šla ven iz razreda.

Še enkrat sem se ozrla po svojih sošolcih in v moji glavi so se prevrteli vsi dogodki, ki so se zgodili v devetih letih. Poglobila sem se v misel, da smo skupaj samo še okoli 1 teden. Nekaj me je zabolelo.

Zopet sem se ozrla po razredu ter, ko sem videla, da se vsi približujejo vratom, na tiho rekla: »Dijo'« Slišalo se je, kot da pozdravljam učiteljico. Vendar ta pozdrav pravzaprav ni bil namenjen njej. Bolj kot ne, je bil namenjen mojim sošolcem.