Predaja ključa

No, pisale smo že o počitnicah, valeti...

nismo pa še pisale o predaji ključa, ki smo jo imeli na naši šoli.

Predaja kljča je pri nas že vsakoletna tradicija. Na ta dan se deveti razred poslovi od slovesa najstarejših na šoli in to podari osmemu razredu.

No, deveti osmemu ključa ravno ne podari, ampak si ga morajo oni najprej" zaslužiti".

Zaslužijo pa si ga tako da opravljajo igre , ki so jih sestavili " taglavni" na šoli.
To je bil kratek opis predaje ključa za vse tiste, ki ne veste kaj je to :)

Na naši šoli smo se mi- deveti razred kar precej potrudili, da bi se šola do dobra nasmejala osmemu razredu in da bi si to predajo ključa vsi kar najbolje zapomnili.

Domislili smo si zelo dmiselne naloge in jih tako "mučili". (npr. jesti so morali sir s plemenito plesnijo :), piti kozje mleko, peti ...

Olimpijske igre

Banana polka Klemen, ko je moral jesti limono.

Valeta

Vem, da je minil že cel teden od naše valete, vendar prej enostavno ni bilo časa za objavo.

Tako, pa smo zapečatili še eno poglavje našega življenja - osnovnošolskega izobraževanja. Popisali smo še en list in obrnili novega. O čustvih ob našem razhodu je bilo na tem blogu napisano že veliko, zato ne bom dolgovezila. Lahko pa povem, da je bila valeta fantastična. :)


Nekaj slik:
(Trenutno še čakam na slike ostalih ...)


(Slavna četvorka)




(Recitacije)



(Celoten razred z razredničarko ob torti)



( Torta: V spomin živim legendam.
Letnik 1994 )



Po dežju vedno posije sonce.

Kaj lahko naredi samo 1 oseba

Ste se kdaj vprašali, če vam lahko samo 1 oseba spremeni življenje?
Lahko vam.

Zdaj, ko več nismo skupaj vse več in več razmišljam o svojem bivšem razredu.

Če ti lahko življenje spremeni 1 oseba, kaj potem torej naredi 12 oseb?
Teh 12 oseb ti delno izoblikuje tvoj karakter, predstavi osebo kakršna želiš biti. Teh 12 oseb, ti napiše nadaljnjo usodo.



Iz vsakega sem dobila nekaj.
Če ne bi bilo Katarine, jaz nikoli ne bi bila zagreta za odbojko.
Če ne bi bilo Anje in Laure, se ne bi odpravila v 2. razredu v glasbeno šolo igrat klavir.
Če ne bi bilo Matica, bi se verjetno še zdaj jokala za vsako malenkost.

In tako naprej …


Če ne bi bilo vseh vas …
Bi jaz zdaj ne bila to kar sem.


Hvaležna sem vam, da ste tako vplivali na mene.
Klavir in odbojka mi zdaj pomenita veliko.
Kdove, kako bi izrazila jezo, veselje …; če teh dveh stvareh ne bi nikoli tako vzljubila.



Tako kot je rekel Anjin ati na valeti: » Nikoli ne pozabite kje je vaš rojstni kraj, kdo so vaši starši in kam ste hodili v osnovno šolo …«
Zraven tega še jaz dodajam : » In nikoli ne pozabimo, kdo so bili naši prvi sošolci!«

Nedelja

V nedeljo sva se s Klavdijo dobili in se odločili, da bova tekli.

Še kar dobra nama je šlo, ko pa se nama ni več ljubilo, sva se samo še sprehajali. Gledali sva oblake in uganjale kaj prikazujejo, ko sem rekla, da se mi zdi, da se nama približuje ploha.

Nažalost sem imela prav. Padla je prva kapljica, a se je nisva ustrašili. Nato pa so začele padati kaplje. Rekla sem ji, naj gre brž domov, da ne bo mokra. Tudi sama sem imela še kar dolgo pot do doma.


Tekla sem. V breg, po ravnini.

Ustavila sem se in pogledala na desno.

Videla sem najlepšo mavrico v življenju! Razprostrirala se je skozi celo nebo, njene barve pa so sijale. Nad njo se je delno videl obris še ene mavrice.

Stala sem na cesti, pustila da so mi kaplje padale na obraz, opazovala mavrico, v glavo pa so se mi prikradli sošolci in sošolke. Nasmehnila sem se.

Še malo.

Takrat sem obžalovala dejstvo, da nisem imela pri roki mobilca, da bi vse to lahko slikala. Domov sem prišla premočena, a presenetljivo dobre volje.

Ta nedelja je bila čarobna.

Pričakovanje

Ko smo pri uri angleščine vadili za naš končni nastop na valeti, mi je ob koncu ure prišla na misel poved "This is it, huh?"

Kaj pričakujem?

Nič.

Razšli se bomo. Vsak bo šel po svoji poti. Čeprav se bomo nekateri šolali na istih šolah, se bomo najverjetneje razšli.

Saj si sploh ne predstavljam življenja brez mojih sošolcev...

Zdaj, ko sedim pred računalnikom in razmišljam o tem, kaj naj še napišem, mi misli uhajajo v prihodnost...
Zadnji šolski dan. Valeta. Slovo.

Kakšna bodo naša življenja po tem?

Kmalu bo prišlo slovo.

Bilo je konec ure geografije. Pravzaprav, je ta ura trajala samo 5 min; ni važno zakaj.

Vsi so se razživeli, začeli pospravljati svoje zvezke in se pri tem kar dokaj glasno pogovarjali s svojimi sosedi. Presenetljivo, jaz sem že stala pred vrati in čakala, da bom lahko šla ven iz razreda.

Še enkrat sem se ozrla po svojih sošolcih in v moji glavi so se prevrteli vsi dogodki, ki so se zgodili v devetih letih. Poglobila sem se v misel, da smo skupaj samo še okoli 1 teden. Nekaj me je zabolelo.

Zopet sem se ozrla po razredu ter, ko sem videla, da se vsi približujejo vratom, na tiho rekla: »Dijo'« Slišalo se je, kot da pozdravljam učiteljico. Vendar ta pozdrav pravzaprav ni bil namenjen njej. Bolj kot ne, je bil namenjen mojim sošolcem.