Leaving again

Ja, spet odhajam...

Kam?

V toplice za en teden z Diano.

Ne bom izgubljala besed.

Ta objava je res kratka.

Lame...

ByeBye

Look who's back!!

Evo me nazaj!!
Na morju je bilo:
super, vroče, mokro, včasih dolgočasno, mladih ljudi ni bilo (ali pa so bili pregnani T_T), nobenih novih stikov ni...

Ah ja...
Ne bom vam razlagala, ker je vtisov preveč...
Veliko je manj dobrih, so pa tudi dobri, se razume.

Dve novi zapestnici in pa ogrlico imam, to pa je seveda najbolj važno...

Horoskop mi je napovedal, da bo na morju preskočila kakšna iskrica.
Pa je?
Ah seveda!!
Ne vem od kdaj bi jaz imela tako srečo...
_________________________________________________________

Slike še pridejo (veliko jih je xD), razglednic pa nisem pošiljala (sem pač pozabljiva T_T).

No, se vidimo, uživajte in... ByeBye

Mi gremo pa na morje ...

No, pa sem tudi jaz dočakala odhod na morje.
Odidem jutri navsezgodaj zjutraj, tako da z mojim javljanjem okoli 12 dni ne bo nič.
Za spremembo bom letošnji dopust preživela le z družino, vendar sem prepričana, da si bom brez težav našla družbo. Če pa bo ta poskus neuspešen imam pripravljen plan B: poln nahrbtnik knjig, revij, križank in pa dobre glasbe.
Kaj naj še rečem kot – uživajte! Jaz vsekakor bom! (:

Cerkniško jezero 09

Ker nisem ravno znana po tem, da bi ure in ure preživela za računalnikom, so moji posti, kot ste lahko že opazili, bolj redki. Predvsem pa je glavni vzrok za to nabit in do zadnjega kvadratka zapolnjen urnik.

Ta teden je še posebej leteč. Veliko večino dneva preživljam v Ljubljani, vendar v torek na moje presenečenje ni bilo tako.
Dan se je, kot sem zadnje čase že vajena, začel ob 5. uri z hitenjem zaradi moje pozabljivosti, potem pa je sledil že meni običajen ritual vožnje proti Ljubljani. Nato dogovarjanje, preoblačenje in make up.
Okoli 8. ure smo se odpravili proti Cerknici, da bi na Cerkniškem jezeru posneli fotografije za revijo in nekaj reklam.
Dan je minil s svetlobno hitrostjo, to pa je bilo predvsem zaradi prelepe lokacije in odlične družbe. Z Mary sva se pritoževali le zaradi pomanjkanja hrane, to pa je bil tudi vzrok, da sva pojedli kruh, ki je bil namenjen ribam. Kljub temu ni bilo velike škode, saj smo imeli zraven dva izkušena ribiča, ki sta ribe vseeno ulovila, da smo pričakovane slike sploh posneli. Snemali smo dolgo, posneli veliko, tako da sva z Mary upravičeno zadremali na poti domov. Imeli smo se super in po fotografovih besedah sodeč sva se odrezali odlično.

Medtem, ko sva imeli urico prosto in jo je Mary izkoristila za sončenje, saj je bila -citiram: "Bela kt sir!", sem se sama odpravila na sprehod po vodi, pri tem pa razmišljala o tem kar počnem zadnje čase.
To si zares želim. Vem, da mi lahko uspe. Pot do tega ne bo lahka. Ravno nasprotno. Vem, da ne bodo samo uspehi, tudi padci bodo, pa odrekanja. Vendar mislim, da me ravno zato tako močno vleče, zaradi občutka, da lahko začnem uresničevati sanje, o katerih že tako dolgo sanjarim.


Prilagam še nekaj slik, slikanih z mojih mobilnim telefonom.

Ker šele danes pišem reportažo, pa naj na našem blogu obeležim še en pomemben dogodek. Danes namreč naša Anja praznuje svoj 15. rojstni dan! (:

Draga Anja!

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.
Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.
Dokler imamo dobre prijatelje je lepa sedanjost.
Vse najboljše za tvoj 15. rojstni dan!

Ne želimo, da se ti izpolnijo vse želje, sanje in upi, ker potem ne boš več želela, sanjala in upala. Želimo, da se ti izpolni toliko želja, sanj in upov, da boš srečna!

Me 3 (:

(Slika je stara že skoraj eno leto. Anja sori, vendar ne najdem nobene novejše. To pa zato, ker se nočeš slikat!)

Bye bye

Jutri grem na morje.
Ne bo me en teden... Ali pa celo 10 dni (odvisno od "tastarih").

Upam, da se bom imela fajn...
Brez TV-ja, brez prave družbe, brez interneta...
Jeej...
Ostale so mi samo knjige in glasba...

Imejte se fajn, se vidimo čez... Hm... En teden, recimo...

ByeBye

What has happened?

Si že kdaj slišal za broken smile?

Vidim jo. Smeji se, vendar nekaj je narobe. Njen nasmeh, pa naj bo še tako lep, je lažen. Ni njen nasmeh. Kot, da bi gledala tujca.

Njeni koti ustnic, ko se nasmeji, se mi zdi, kot da se ukrivijo v neko žalostno krivuljo. Kot, da bi narisali žalosten obraz.

Njene oči ne izžarevajo nobenega veselja. V njih ni izslediti niti kančka igrivosti. Njen pogled je prazen.

Kaj se je zgodilo?

Ne more si več prekrivati oči in si lagati.

Ve, da nikoli več ne bo kot je bilo.

Vendar, življenje gre naprej in zaživela ga bo »na moč«.

Nikoli se ne ve, kaj se bo zgodilo jutri ali pa čez 10 let.

Ostali so ji spomini, teh ji pa noben ne more vzeti.

Sivina

Zbudim se. Vidim sivino. Čez dan se ta spreminja.

Nekajkrat skozi siv tunel prodre svetleča, žareča rumena barva. Ta pa se na žalost hitro izgubi. Kar zmanjka je.

Potem včasih postane še huje. Pojavljati se začne črna barva. Popolna tema. Ostaneš brez besed.

Kdaj se bo to že enkrat končalo?

Kdaj se bo ta nočna mora končala?

Luža tu, luža tam ...

Če se spomnim lanskega poletja, smo tak čas že pošteno »gagali« in se pritoževali nad neznosno vročino. Za nameček je bila še vremenska napoved skoraj vsak dan enaka: »Danes bo vroče, vroče in še enkrat vroče.«

Letos pa za spremembo dež že dva tedna neusmiljeno namaka in pere vse, kar se znajde pod njegovim dometom. Trava je namočena, tako da poležavanje v travi (kot se za poletje spodobi) ne pride v poštev. Prav tako zvisijo vse aktivnosti pri katerih je zaželjeno lepo vreme. Neizmerno uživajo le tisti rdeči polži. Vremenska napoved pa se sliši nekako takole: »Danes in jutri bo delno jasno s spremenljivo oblačnostjo. Predvsem v popoldnevih bodo spet nastajale krajevne plohe in nevihte.«

Torej nam mučenikom, ki se bomo morskim dogodivščinam naproti podali šele konec meseca, ne preostane drugega, kot da še malo potrpimo. Pravijo, da le še do sobote.

Untitled

Prva stvar, ki jo moram sporočiti je...
NOVO FRIZURO MAAAAAM!!!!!

_____________________________

Ok, zdaj pa na "resne" teme...

Zdaj, medtem ko poslušam the GazettE in medtem, ko razmišljam kaj bi napisala, mi seveda nič ne pade na pamet.

Lahko rečem le, da uživam v počitnicah kolikor se le da. Pogrešam svoje nekdanje sošolce (nekatere zelo, druge malo manj) in se spominjam lepih dni.

(Zdaj pa res več ne vem kaj bi napisala)

Za zaključek še verz, ki sem ga prebrala včeraj, ko em v frizerskem salonu prebirala revije:

Tam nekje daleč, nekje nad soncem, so moje največje želje. Morda se ne bodo nikoli uresničile, a lahko gledam navzgor in jih vidim v vsej njihovi lepoti... In verjamem vanje.