četrtek, 21. januar 2010

Ko nalašč pustim dežnik doma …

Ali je mogoče ustaviti čas?
Ostati ujet v delčku sekunde?


V soju oddaljene ulične svetilke je sneg videti tako čaroben. Zrem v nebo in občutek imam, da se svet vrti le zame. Obstanem in pogled mi odtava nekam v daljave, kjer tiho naletavajo drobcene snežinke in objemajo siva tla. Popolnoma pozabim na čas in še preden se zavem, sem že nekje daleč stran. Nekje, kjer je mogoče živeti svoje sanje. Nekje, kjer ne poznajo besed kot so laži, prevare. Nekje, kjer je tako preprosto lepo. Nekje, kjer so pravljice resnične. Vse bi dala, da bi lahko ostala ujeta v tem delčku sekunde – da bi ostala srečna.



5 komentarji:

Katja pravi ...

Masterpiece :)

Laura pravi ...

Thanks ;)

Valentina pravi ...

Hjoj, zdej si me pa spomenla... V -nevemkerdanjebiltakratenkrtvtemtednu- je blo nočno nebo taak lepo... In sem rekla, da morem napisat post na blog. In, jasno, sem pozabla. Ne vem kak, pač pozabla sem. In ti me zdej tuki spomneš.
Lepo =)

Katarina pravi ...

Všeč mi je...

Anja pravi ...

I like it ;)